01/09/2026
OMG. trije šolari.kdaj se je to zgodilo.
naša prvošolka, prelomni dan, in prelomno dolga objava:) . misli, ki me obdajajo zadnje dni..
Biti mama je verjetno edina služba na svetu,
za katero ne dobiš navodil,
nimaš poskusne dobe,
dopusta je sumljivo malo,
odpoved pa tako ali tako ne pride v poštev.
Je neskončna, najtežja in najlepša naloga.
Največji izziv.
Največja odgovornost.
In največji privilegij.
Je tista zavest, ki te včasih zbudi do kosti.
In tista misel, zaradi katere kdaj ponoči ne zaspiš.
Ker si želiš biti boljša.
Ne popolna — samo najboljša verzija sebe, ki jo tisti dan zmoreš.
In potem pridejo dnevi, ko ti življenje zelo prijazno, včasih pa tudi precej glasno, razloži, da imaš napake.
Veliko njih.
Da nisi nezmotljiva.
Da včasih rečeš narobe, narediš narobe, odreagiraš prehitro, izgubiš potrpljenje in se kasneje sprašuješ, zakaj za vraga materinstvu res niso priložili vsaj kratkih navodil za uporabo.
A morda bistvo sploh ni v tem, da ne delamo napak.
Morda je bistvo v tem, da jih znamo videti.
Jih priznati.
Se opravičiti.
Se iz njih nekaj naučiti.
In naslednjič poskusiti drugače.
Kajti otroci nas ne poslušajo samo takrat, ko jim razlagamo, kako naj živijo.
Gledajo nas, kako živimo.
Gledajo, kako govorimo sami s seboj.
Kako si odpuščamo.
Kako se poberemo, ko pademo.
Kako ravnamo z ljudmi, ko od njih ničesar ne potrebujemo.
Kako pomagamo.
Kako čutimo.
Kako ljubimo.
In vedno bolj verjamem, da bo otrok nekoč s seboj ravnal podobno, kot je videl, da mi ravnamo sami s seboj.
Zato si želim, da bi bili predvsem ljudje.
Da bi videli sočloveka.
Da bi znali začutiti drugega.
Da bi pomagali, kadar lahko.
Da ne bi šli ravnodušno mimo človeka, ki nas potrebuje.
Da bi vedeli, da velike stvari v življenju zelo pogosto živijo v čisto majhnih dejanjih.
In predvsem, da bi razumeli nekaj, kar je za starša morda najtežje:
naši otroci niso prišli na ta svet zato, da postanejo to, kar smo si zanje zamislili mi.
Prišli so, da postanejo oni.
S svojimi sanjami.
S svojimi talenti.
S svojimi norimi idejami, ovinki, padci, zmagami in potmi, ki jih morda sami nikoli ne bi izbrali.
Naša naloga ni, da jim napišemo zgodbo.
Naša naloga je, da jim damo dovolj ljubezni, korenin in poguma, da jo bodo nekoč upali napisati sami.
In jaz imam neizmerno srečo, da so v mojo zgodbo prišli trije.
Moji trije otroci.
Trije popolnoma svoji svetovi, ki so skupaj postali ves moj svet.
Moje vesolje.
Moj zalet.
Moj pogum in moj elan.
Moja ustvarjalnost in moj kaos.
Moji največji učitelji in moja najmehkejša šibkost.
Moji razlogi, da se trudim biti boljša, tudi kadar mi ne uspe.
Zaradi njih sem pogumnejša.
Bolj ranljiva.
Bolj živa.
In veliko bolj hvaležna.
Neskončno sem ponosna nanje.
Neskončno vesela, da jih imam.
In predvsem neizmerno hvaležna, da smem biti njihova mama.
Ker med vsemi nazivi, vlogami, dosežki in stvarmi, ki jih človek v življenju lahko postane, je zame ta najdragocenejši:
mama treh čudovitih ljudi.
Ne ljudi, ki morajo biti popolni.
Ne ljudi, ki morajo izpolniti moje sanje.
Ampak ljudi, za katere si želim samo,
da bi bili pogumni biti to, kar so,
da bi znali ljubiti življenje,
da bi znali ljubiti druge
in da bi, tudi takrat, ko bo svet nekoliko manj nežen z njimi,
znali ostati nežni do sebe.
Oni so moj največji izziv, moja največja sreča in najlepši dar tega sveta.
In čeprav naj bi bila jaz tista, ki njih uči živeti,
imam včasih občutek,
da so prav oni prišli na ta svet
naučit živeti mene.
