20/03/2025
❤️ VAS ZANIMA, KAKO JE POTEKALA NAJDALJŠA VOŽNJA V MOJEM ŽIVLJENJU, TRAJAJOČA KOMAJ POL URE?
Hvala Previdnosti, da sem pot od Aninega stanovanja do Porodne hiše že dodobra poznala. Ker se Noelu ni nikakor mudilo priti na svet, sva se že večkrat peljali tja na njene preglede.
Deseti dan čez rok sem kuhala chicken soup (without chicken🤭). Mimogrede, odlična juha. Vseh deset dni in tudi že prej, ker je Ana imela nosečnost rizično, si nisem niti potice upala zamesiti, saj nikoli ne veš, kdaj bo potrebno peljati v porodno hišo. To opravilo sem si prihranila za mirnejše čase.
Tisti dan sem napol kuhala, napol prisluškovala, kaj se z Ano v dogaja v sosednjem prostoru. Naenkrat zaslišim glasen : “Gremo!” Vse mi je p***o iz rok, stvar je bila nadvse resna. Upala sem, da bo Mila sodelovala brez uveljavljanje svoje volje. Ugasnila sem štedilnik in odpravile smo se v avto. Uf, še danes čutim stres, ko se spomnim. Vozila sem proti vsem cestnoprometnim predpisom, delala ho’oponopono in sestavljala angleško pojasnilo za nemške policaje, če me ustavijo. Rekla bi jim, naj jo kar sami peljejo z mojim avtom ali pa mi utirajo pot. Ana je dobesedno malodane rodila v avtu. Ko sem jo predala babicama, ki sta jo z vozičkom že čakali na pločniku, se je vsa napetost v telesu sprostila v obliki joka in tresenja. Sploh ne vem, kako in kje sem parkirala.
Komaj sva z Milo prispeli v porodno hišo, je Noel že jokal. Od olajšanja in veselja sem objemala čistilko in ji jokala od sreče, da se je vse končalo dobro. Imamo čudovitega fantka. Mila pa je itak krasna deklica že peto leto. ❤️